Negospodarni načrt vodovoda slovenske obale

DRAGA DRŽAVNA UPRAVA

Država že 14 let ni sposobna zagotoviti vode na obali. Vode, največje naravno bogastvo Slovenije, potrebujejo boljšega gospodarja. Ekonomisti in politiki poudarjajo potrebo po boljšem upravljanju države z denarjem davkoplačevalcev. Kot je videti pa te zahteve zbirokratizirani državni upravi na MOP, ki upravlja z vodami, nič ne zaležejo. Zato je upravičenost in aktualnost teh opozoril najbolje pokazati na konkretnem primeru.

1. KRATEK OPIS PROBLEMA

Po zakonu je država dolžna zagotoviti vsem vodovodom potrebne vire vode.

Rižanski vodovod (RV), ki oskrbuje s pitno vodo slovensko obalo z zaledno Istro pa že več kot 14 let nima dovolj lastne vode. Problem so prehodno rešili s so-investiranjem v vodo iz vodnega vira Gradule v sosednji Hrvaški in s pomočjo Kraškega vodovoda, ki črpa to vodo iz kraške podtalnice na Brestovici 600m visoko. Pogodba za dobavo vode iz Hrvaške je potekla. Samo z vodo iz Kraškega pa deficita ni mogoče pokriti.

Za rešitev problema je bilo v tem obdobju narejenih več raziskav in projektov za vodo iz 50 km oddaljenih Malnov, za nove akumulacije Padež in Kubed, za nov cevovod iz Brestovice itd.

Iz obravnavanih variant pa sta MOP in RV izbrala načrt vodovoda najdražji projekt z novo akumulacijo Suhorka s 13 mio m³ prostornine in 57m visoko pregrado s predračunsko vrednostjo projekta 81.405.928 evrov. Predlagano rešitev, da se, namesto nove, uporabita že obstoječi akumulaciji (7,9 mio m³), ki bi stala le 33.007.550 evrov, pa so, kljub mnogim opozorilom zavrgli s povsem napačno trditvijo, da nimata dovolj vode. Tako bi ostali obe akumulaciji po oceni istih projektantov, 28.489.480 evrov vredni akumulaciji še naprej neizkoriščeni. Država pa bi imela z njimi, za obvezno vzdrževanje, še naprej neproduktivne stroške.

Če k vrednosti potrjenega projekta za Suhorko 81.405.928 evrov prištejemo še neizkoriščeni kapital v obeh obstoječih akumulacijah 28.489.480 evrov, bi država po plačala za ta potrjeni projekt vodovoda skupaj 109.895.408 evrov ali kar 76.887.858 evrov več od cene 33.007.550 evrov, če se uporabita že plačani akumulaciji Mola in Klivnik.

Strokovno utemeljenost te bistveno cenejše rešitve vodovoda je leta 2007, po naročilu ministra dr. Podobnika, neizpodbitno potrdila tudi ekspertiza tujih izvedencev.

Pred tem pa sta MOP in RV o tej rešitvi 14 let preprečila vsako regularno strokovno razpravo in revizijo.

Po tedanjem ministru dr. Pavel Gantarju za 87 milijonov javnega in proračunskega denarja, takšne revizije tudi ni zahteval noben zakon! V odgovoru na urgence 19.1.1996., št.350-03-82/93-12/01 je namreč ugotovil (citiram):

»Noben v Republiki Slovenije veljaven predpis pa ne nalaga upravnim organom, to je tudi tukajšnjemu ministrstvu, da opravljajo revizijo tehnične dokumentacije ali da zahtevajo, da se opravi revizija projektne dokumentacije, niti odgovornosti za ceno gradnje, ki se dovoljuje z odločbo«

Zato se danes na MOP tudi ne ve kdo je odgovoren, da sta se leta 2003 oba investitorja MOP in RV, kljub opozorilom, da gre za popolnoma napačni projekt, odločila za izgradnjo nove akumulacije Suhorka in leta 2005 za 2,6 milijonov evrov tudi naročila ta v osnovi napačni projekt. Zaradi drugih napačnih odločitev na tem vodovodu pa je že nastala škoda ca 20.000.000 evrov. (izgradnja napačnega 17km dolgega cevovoda Rodik-Cepke, neizkoriščena čistilna naprava na Cepkah, nepotreben uvoz vode iz Hrvaške itd.).

Kdo v resnici želi izgraditi nepotrebno akumulacijo lahko le ugibamo. Ker gre za 87 milijonsko nepotrebno investicijo pa to verjetno ni zgolj naključje ?

Vsi tozadevni zakoni in uredbe o varčevanju itd. so torej v tej državi le kos papirja.

Dr. Janez Pečar, redni univ. profesor je (Delo 27.02.99.) povedal:»že Rimljani so vedeli, da je najbolj nepoštena država tista, ki ima največ zakonov«.(konec citata).

2. PROBLEM JAVNE PORABE IN ODGOVORNOSTI

Na vprašanje M. Jenka (Delo, FT 12.06.06.), če lahko cene elektrike, komunalnih storitev in vode ogrozijo protiinflacijske cilje države, je vodja misije IMF v Sloveniji Juan Jośe Fernándezu – Ansola odgovoril:

»Prav imate, pred vsem je treba zagotoviti, da bodo te nadzorovane cene rasle v skladu s tržnimi. Ker so nekateri ponudniki teh storitev nadzorovani monopoli, morate poskrbeti, da ne bodo zviševali cen zato, da bi prikrili svojo poslovno neučinkovitost«.

Za to pa niso dovolj le formalne finančne omejitve, temveč pred vsem odprava vzrokov, ali kot pravi prof. dr. Tine Stanovnik, nadzor nad strokovno neupravičeno porabo javnih sredstev.

Kljub tem opozorilom pa preverja Računsko sodišče RS javno porabo le v ožjem, finančno-formalnem, pogledu. Za presojo strokovnosti porabljenih sredstev pa menda sploh ni pristojno?! Ali za to res ni mogoče uporabiti neodvisnih strokovnjakov?

3. UPORABA ŽE ZGRAJENIH AKUMUALCIJ MOLA IN KLIVNIK JE 87 MILIJONOV CENEJŠA, VODNOGOSPODARSKO IN EKOLOŠKO, OPTIMALNA REŠITEV

Nasprotno od potrjenega načrta z novo akumulacijo Suhorka, je ta za 87 milijonov cenejša rešitev zasnovana po zahtevi celostnega (integralnega) in optimalnega gospodarjenja z vodo (River Basin Management), kar pomeni rešitve s skupno minimalno ceno rabe in zaščite voda, kot je pokazano na sliki 1. Takšna rešitev združuje v konkretnem primeru naslednje pozitivne lastnosti:

1. Zagotavlja dovolj kakovostne pitne vode za Rižanski, kraški in Ilirsko bistriški vodovod za dolgoročne potrebe do 2062 tudi pri predvidenem upadu vodnih virov zaradi klimatskih sprememb.
2. prihranek 87 milijonov pa sprošča za zaščito količine in kakovosti voda na tem porečju, za kar pa je potreben le manjši del tega denarja. Preostanek pa se porabi za druge akutne potrebe, kot je, na primer, finančno in strokovno bolj zahtevna preskrba s pitno vodo Pomurja.
3. v celoti varuje po UNESCO zaščitene Škocjanske jame. Tudi v ekstremno sušnem letu, kot je bilo 2003, bodo odtoki Reke proti Škocjanskim jamam večji od doslej opazovanih nizkih pretokov. Sedaj, zaradi odvzema vodovoda, opustošene nizke vode Rižane pa bodo povrnjene v naravno stanje. Poveča se možnost namakanja kmetijskih površin.

Slika 1.

4. Sedaj negativna energetska bilanca vseh treh vodovodov pa postane pozitivna.
5. v primerjavi z novo akumulacijo je mogoča hitra in 4 krat cenejša realizacija projekta.
6. Izgradnja nove akumulacije na Padežu Suhorka pa pride v poštev šele po letu 2062. Prej pa bo potrebno, namesto za novo akumulacijo, uporabiti denar za znižanje visokih izgub vode in za večje varčevanje z vodo (recirkulacija uporabljene vode itd.).

Predlog prof. dr. Breznika za izgradnjo nove vodne akumulacije Pinjevec bi bil konkurenčen, če neizkoriščeni akumulaciji Mola in Klivnik nebi bili že zgrajeni. Nahaja pa se tudi na zaščitenem območju Dragonje.

4. TUDI PO 14 LETIH PROBLEM PITNE VODE NA OBALI ŠE VDEDNO NI REŠEN.

Zakaj v 14 letih vse strokovne institucije kot so MOP, ARSO, VGI in RV, skupaj s profesorji in raziskovalci hidrotehnične stroke na FGG, kljub veliki ceni raziskav in projektov, niso bile sposobne rešiti tega problema pitne vode na obali, potrebuje odgovor.

Ne bomo se spuščali v podrobnosti. Podobni primeri se ponavljajo. Razmere pa se slabšajo že od razpada enotnega upravljanja voda, kot ga je že izvajala nekdanja Vodna uprava in nadaljevala Zveza vodnih skupnosti RS. Navedli bomo le nekaj najbolj pomembnih vzrokov:

Ø Med poglavitne vzroke lahko z gotovostjo štejemo postavitev vodnogospodarskih podjetij na trg. Poslovna uspešnost in dobiček sta počasi izpodrinila znanje in potrebo po celovitem upravljanju in gospodarjenju z vodami. Med konkretne posledice lahko štejemo načrt za nepotrebno novo akumulacijo Suhorka.

Ø Za vzgojo družbeno odgovornih inženirjev na tem strokovnem področju ni bilo več potrebnega okolja. Generacijska kontinuiteta, ki je nezamenljivi pogoj za rast sposobnih in odgovornih strokovnjakov tudi na tem področju, je bila prekinjena.

Ø Na strokovno in finančno najbolj zahteva mesta v državni upravi in javnih podjetjih se nastavljajo mladi inženirji brez potrebnega znanja in še manj izkušenj za strokovno in finančno najbolj zahtevne probleme in projekte. Ali celo profili brez elementarnega znanja o vodah. Nastajajo birokrati, ki se z veliko močjo države, dvignejo nad stroko. Za argumentirana strokovna opozorila, o napačnih projektih in podobnem pa, kot da so gluhonemi, sploh ne odgovarjajo, kar je že leta ustaljena praksa. Po ministru dr. Gantarju pa niso, kot kaže tudi obravnavani primer, nikomur odgovorni.

5. ZAKAJ IMAMO ARSO, VODNOGOSPODARSKI INSTITUT IN VODARSKO VEDO NA FGG ?

Enako kot MOP in RV pa so ta napačni projekt Suhork, potrdile tudi te inštitucije, saj so tako ali drugače pri tem projektu in raziskavah tudi same sodelovale.

Svoj prav pa so dokazovale s svojim, v osnovi napačnim projektom in s kontroverznimi in neresničnimi podatki (dokument Katedre za splošno hidrotehniko FGG KSH23-by, 16.4.2009 Mišičevi 2008 in Goljevščkovi 2009 dnevi, itd.). Profesor in njegovi pomagači pa tudi z žalitvami, da hujših deliktov ne omenjam.

Z opisanim ravnanjem so zagovorniki in projektanti napačnega projekta že doslej povzročili 20 milijonov nepovratne škode. Z realizacijo napačnega projekta s Suhorko pa bi nastala še, kot rečeno, dodatna škoda 76.887.858 evrov.

Da ta skrajno negospodarni načrt ni realiziran in zanj niso porabljena evropska kohezijska sredstva pa sedaj njegovi avtorji zvračajo krivdo na predlog, po tujih izvedencih potrjene, pravilne in bistveno cenejše rešitve vodovoda, ki so jo sami 14 let preprečevali?!

Na podobne razmere je opozoril že dr.Franc Adam v Sobotni prilogi Dela 24.dec. 1998.: »Kje ste sapice sproščenosti«: »Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, aganžmaja strokovne javnosti, teamskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna« in: »Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem. Vrhunska stroka, če naj spet parafraziram dr. Sočana, naj najprej pomede pred svojim pragom in opravi inventuro«.

Vzroki za to so podobni, kot v državni upravi. Univ. učitelji aplikativnih inženirskih ved, ki so zrasli iz asistentov, brez, da bi se dokazali z realizacijo zahtevnih in odgovornih projektov, so odtujeni od resničnih problemov stroke in družbe. Niso uspeli razviti pravega odnosa do strokovne in javne odgovornosti. Izgubljajo se v strokovnem larpurlartizmu, ki ga obstoječe financiranje raziskav omogoča, da ne rečem, celo podpira. Brez realizacije zahtevnih projektov in več letne prakse na vodilnih mestih stroke ni dobrih učiteljev.

Posledice pa so takšne, kot jih je v članku »Zaprtost univerzitetnih in raziskovalnih institucij«, odkriva bivši rektor Lj. univerze prof. dr. Mencinger: »Vedno pa je šlo in še gre za čisto kruhoborstvo, ki z znanostjo ni imelo in tudi zdaj nima veliko opraviti«.

Dokler v državi ne bo jasno kdo odgovarja tudi ad personam za upravljanje in gospodarjenje z vodami, opisanih razmer ne bo mogoče popraviti, davek za to, ki ga bodo plačevali državljani pa bo vedno večji.

Politika bi morala na tem monopolnem področju v državni upravi in v javnih podjetjih nastavljati, kot v urejenih državah, preizkušene in odgovorne strokovnjake.

Naj zaključim s citatom iz intervjuja profesor dr. Bogomirja Kovača v Delu (Sobotna priloga,5. decembra 98), citiram:

»Za Slovenijo je veliko večji problem področje državnega proračuna in drugega dela javnih financ, kjer gre za vprašanje prerazdelitve ustvarjenega družbenega bogastva.«

»Trendi gredo navzdol in so trenutno prikriti, se pa bodo čedalje bolj kazali na vse slabših kazalcih socialne blaginje…………….. Ne gre samo za reformo pokojninskega, zdravstvenega in davčnega sistema, ampak tudi za reformo javne uprave«.

»Naša država preprosto ne funkcionira. Nastala zmeda se najbolj odraža v velikih problemih pravosodnega sistema. Gre za element, ki ni neposredno povezan z ekonomijo. Je pa pomemben z vidika stroškov, ki jih imajo davkoplačevalci pri proračunskem financiranju neučinkovite državne uprave.«

Ljubljana, 7.9.2009. upok. prof.dr. Mitja Rismal

V dokaz prilagam slike popolnoma neizkoriščenih akumulacije Klivnik. Enako velja za Molo.

Pogled na vodno površino neizkoriščene akumulacije Klivnik

Pogled na pregrado akumulacije Klivnik. Z realizacijo 81 milijonov evrov

dragega projekta z akumulacijo Suhorka, bi ostali že obstoječi akumulaciji Mola in Suhorka še naprej neizkoriščeni. Neuporabljena voda iz akumulacij pa bi še naprej brez haska odtekala v reko Reko.